Strmoglavila sva v poletje
in zdaj sva tu,
v neusmiljeni rdečini makov
tik pred osutjem.

Krohotavo bohotni negibno merijo čas od besede
(ki je prebleda za misel, ki jo razkriva),
do dotika
(ki se pogreša, še preden se, gladko drseč,
odmakne od toplote telesa).

Dišim ti,
vonj kože si zamenjal za lepoto.
Cvetim med morjem cvetečih.
Neusmiljene barve.
Mehka.
Tik pred osutjem.

Polona C. Pegan