Ni koraka, da ne bi misel,
in vdiha, da ne bi telo,
hrepenelo po tebi.
V mojem dotiku si čeprav si daleč,
in nevidne niti misli spletajo pajčolan.
Ogrniva se vanj in prepustiva jutranjim meglicam,
da naju ponesejo preko meja dneva.
Bodiva midva, pozabiva besedi ti in jaz.
Več kot dvojina sva, bodiva to kar nosiva v sebi.
Neskončnost.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: popotnik
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!