
(z zobmi utrgaš nit)
obgrizla si mi obraz
a ni bolelo
nežen mah je vzklil
in se razrasel v slikoviti raznobarvnosti
(da se bodo poljubi lažje vpijali)
zagrizla si v moja pljuča
a ni bolelo
strah se je izdihnil
pljučni mešički nosijo tvoj odtis
kar v svojih celicah
ne več samo od zunaj
(da boš tudi v meni, z mano, znotraj)
v pesem si ugriznila
in ni bolelo
v mojo pesem
ki je še kot nezrelo jabolko
medi se s tabo
pod lupino se zbira sladki verz
(da dokonča to pesem)
v moje srce si se zagrizla
in to lahko boli
ker ne maram nositi ožuljkov
zarez opeklin ozeblin
vbodov odmikov odrgnin
v moje srce grizi mehko
grizi s svojim
pred leti
veš
so ga prežvečili
in zdaj ne vem
kako močni so šivi
ki sem jih v naglici
pustila spodaj
(da bi se za silo pokrpala)
Pesem ima posebne šive, ki bralca zašijejo vanjo, a po moje bi se lahko pesem končala z verzom: v moje srce grizi mehko, ker se mi zdi, da v nadaljevanju izstopiš iz skrivnostnih šivov in pojasnjuješ okoliščine, ki so pripeljale do Šivilje, kar pa ji odvzame precej metaforičnosti in asociativnosti. Kaj meniš?
Lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: VanjaSaša
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!