[font=Trebuchet][center]Vstopim v sobo, brez [i]''dober dan''[/i]/[i]''zdravo''[/i]. Zagledam peščeno uro in jo obrnem na glavo. Usedem se na stol in zaprem oči. Sama sem, vsaj tako se mi zdi. Pesek polzi iz nadstropja v klet. Lahko bi ga poslušala še 2000 let. Lahko bi, pa ne morem, ker se bo iztekel. Niti za sekundo ne bo časa zavlekel. Če pa bi tekel še tisoče dni, na stolu ostal bi le kupček kosti. Kosti, ki hotele so slišat' za zmeraj, kosti, ki prišle so v sobo včeraj. [/center][/font]

Nina Petrovec