Stara hiša ima dvoje oken.
Dvoje žalostnih sivih oči.
Molče stoji,
iz dneva v mesec in leto,
in včasih se zdi,
da ni mrtva, da živi
neko čudno zakleto
življenje.

Stara hiša ima dvoje vrat.
Dvoje turobnih sivih ust.
Prek prvih se je povzpel slak,
ki prav zdaj razpira
svoje svatovske čaše.
Zadnja vrata je zarasel črni trn.
Njegovo cvetje prav zdaj umira.
Čeprav je jutro.

Stara hiša ima dvoje dimnikov.
Dvoje mrkih sivih stražarjev.
Prvi se že podira
in nasuta opeka vetru ovira
vstop do hladnega ognjišča.
Drugi še stoji.
Zdaj na njem gnezdi štorklja
in na jesen z mladiči odleti.

Stara hiša je imela dvoje življenj.
Imela je tudi dvoje soban,
imela je dvoje postelj
in v njih dvoje sanj.
Stara hiša je imela dolgo pot.
Imela je dvoje ljubezni
in dvoje usod.

In eno smrt.

Aleksandra Kocmut - Kerstin