Kdo si duša moja?
Bister si potoček
kadar žuboriš,
vince si opojno
ko v čaši tam stojiš,
pesem si v vetru
ko burja zadrhti,
spev si mojega srca
ki v radosti vzleti.

Si gnev sovraštva
ogenj si strasti,
si igla nevoščljivosti
ker v njej ljubezni ni.

Lepota si prelestna,
ko ogledala ni doma,
beračica si objestna,
ki le lakoto pozna.

Tolažba si moja,
si vrh vseh gora,
si kaplja v morju
in solza gorja.

Si ena oseba
en samcat atom,
ki našel je sebe,
na dnu
samega sebe.

ananuša