najin objem je sen
ne veš še
prebudil se boš v svojo samoto
pozabil s kom si plesal
ko so se na svet rojevali otroci
vidim
v belem jutru se sprehajaš
skozi roso mojih solz
in jim – prilepljenim na trave –
ne poznaš imena
tvoje oči so suhe
kakor lubje ostarelega drevesa
in slišim
preklinjaš dan
ko si si dovolil začutiti tujost moje kože
zaradi smeha ki je bil glasnejši
kot globina moje teme
a do takrat
do takrat
te držim v svojem naročju
in ti šepetam
kar hočeš slišati
da na naju pazi
tisoče brezčasnih zvezd

poetesa