Draga mama

nimam,

ti kaj dosti napisati.

Večinoma to,

kar je zdaj,

kar me muči

kadar sva skupaj.

Včasih,

prazaprav ponavadi,

večinoma, se preleviš

v teto Pehto,

izgubiš vse lepe besede

in primerjaš moje dosežke

z vsakim sosedom,

ki ga vsaj malo poznaš.

S tem me spremeniš v prah na tleh,

vendar to ni edino, kar me moti,

nikoli me ne poskušaš razumeti,

vedno mi obrneš hrbet,

ne glede koliko te potrebujem,

zato nisva prijateljici

in najin odnos

je odnos popolnega

(v tem primeru tebe)

in mene kot nepopolno,

z vsemi besednimi oznakami,

kar si jih sposobna

se spomnit.

Zato ne pišem o tebi

in moje pesmi

ti nikoli niso

bile drage,

nikoli, veš.

Nič se ne vprašaš

kako je meni,

ti gledaš na svojo stran,

ignorantsko do mene,

kot da sem čisto tuj človek,

s katerim ravnaš mačehovsko.

Vem, da se ne boš spremenila

in leta nimajo nič skupnega s tem,

le ata pogrešam

čedalje bolj.

Dlje kot sva si midve

vsaka k sebi,

bolj se ga spominjam.

Zato, ostani pač takšna,

pustila te bom pri miru,

lahko me pokličeš

vendar tudi to ni

v tvoji navadi.

Če bila bi tuj človek,

potem bi me imela rada.

Imam nesrečo da nisem.

Ampak otroci si sami

pač ne izbiramo staršev,

tudi moji (tvoji vnuki) ne.

Žal,

to je med nama

in ni prav.

Pozdrav

tvoja hčerka

IŽ-lev