Premikalo se je kot ličinka,

slepo in negotovo življenje

pripeto na popkovino,

nastalo iz želje po moškem,

po omamnem gibanju in ritmu.

Iz te popolnosti je bilo spočeto

in ni moglo biti nič drugega

kot dragoceno premikajoče bitje,

ki se ga je hotela znebiti.

Zajahala je staro zmahano kolo,

se vozila po luknjastem makadamu,

da bi mi strla hrbtenico,

razbila podmornico

in utopila vsiljivega potapljača.

Naj te zazibljem v strupenem opoju:

le mirno spančkaj, je rekla

in pila strupene substance,

jaz sem pa živa zdrsnila v življenje

in na koncu tunela pokukala na svetlo.

Bila sem na njenem planetu

in sva redko srečevali očetovega,

ki je drsel mimo s čudovitim leskom.

Krožila sta kot planeta

vsak po svoji orbiti življenj,

jaz sem pa tavala med njima.

Mama me je vedno pridobila,

da je pospešila aktivnost

in me oddaljila od očeta.

Bila sem ubogljiva,

osamljen in izgubljen planet,

ki se je skušal približati očetu,

nazadnje pa opustila iskanje.

Nič nisem vedela o njem,

niti o očetovski razsežnosti moških.

Hotela sem biti ljubljena in varovana

in se zateči v očetov objem,

on bi mi pa rekel: nič se ne boj, punčka!

Bil je tujec, ne del mojega življenja,

pa sem ga hotela z zaprtimi očmi oživiti,

nato sem gledala njegove slike,

na katerih je lep mlad in urejen.

Komu je hotel podariti vrtnico

z rahlim nasmeškom na obrazu,

ko še ni poznal moje mame

in ga še ni pestila bolezen?

Zelo mi je bil všeč

in le njega sem želela za očeta.

Sanjala sem, da me je nosil za vratom,

ko sva zašla na samotnem kraju,

izgubila sva se, ker ni našel poti.

Nevihta je divjala z grmenjem,

on pa se je brez vznemirjanja nasmihal.

Ko sem se zbudila, sem se zavedela,

da me ni mogel zaščititi

in zavarovati pred tem,

kar mu je vsilila moja mama.

Mogoče me zdaj spremlja od daleč,

s svetlobnimi leti oddaljene galaksije

in me varuje na mojih poteh.

Nikogar drugega si ne želim za očeta.

ius