Koža kot oklep
čez kosti napeta,
suhcen, poln modric,
izluščen iz življenja
kot strgana tapeta.
Mar si slišal klic
vedomca sredi leta
in je bila ti mila
smrt in mirna?
Morda te je zalila
preprosto tema nepredirna?
Težko verjeti je, težko,
da bi bolezen, ki ti vse je vzela,
smrt milostno ti priskrbela.
Drugače je bilo;
še zadnji podel trik
je izpeljala,
ne vedoč, da z njim
bo tudi samo sebe
pokončala.
Tvoji prsti, ki nekoč
spretno svinčnik so držali,
srp in koso, vrv in klešče,
so obstali,
kakor pokošeni trsi
se polegli ti na prsi.
Lice vse rumeno,
senca vdrta,
v očeh pogled,
kot da ti je vseeno,
a v obrveh
bolestna guba,
čelo z njimi obloženo
in usta kakor v krik
trpeč odprta.
Praznina zla
se iz možganov naselila
je v telo
in lažna sporočila
prispela so nazadnje do srca.
Narobe biješ,
so trdila,
tako živeti se ne da.
Ustavi se,
so vpila,
kri, ki jo črpaš, ti zavda.
Tako, tako,
so potrdila,
umiri se, ustavi svoj tik tak.
In ker srce
nobene druge slike
ne spomina
ne zavesti ni več imelo,
je verjelo.
urednica
Poslano:
05. 05. 2013 ob 20:31
Spremenjeno:
24. 08. 2013 ob 01:41
Pretresljiva, občutena, izjemna - pesem o zdrsu življenja v smrt, pesem, ki presega minevanje! Čestitke,
Ana
Celotni križev pot mojega očeta in nas z njim (predvsem gre za ciklus OČE ...!) je tu: https://www.facebook.com/notes/aleksandra-kocmut/popotovanje-očetove-duše/10151427217907503
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!