naslov pa ti bom enkrat ukradel, tak da veš.

Odličen sonet, ki z nagovorom bodisi ženski muzi ali preprosto neki močni pesmi (ki je seveda lahko tudi karkoli drugega) v lepem loku pripelje bralca preko uvodnih misli o Nespoznavni v kvartinah do zaključka  v tercinah, kjer hvaljenemu subjektu vendarle dodeli prostor v neskončnosti.

Tekoče. Lepo. (Kjub klišejski mavrici v naslovu, ki pa se z zapiranjem v pločevinko nekako ... rehabilitira!)

;)

  lp, lidija

Ta sonet ima tako posebno zgodbo, da je osupljivo. Oseba, ki ji je namenjen je umrla (rak dojke) pred nastankom soneta in je nisem osebno poznal, nisem si z njo nikoli dopisoval in tudi ne nikoli srečal v živo. Se me je pa močno dotaknila s svojim verovanjem v pozitivno in s tolaženjem drugih preko forumov, ko je bila sama najbolj potrebna tolažbe.

srecok, tudi naslov ima posebno zgodbo ... in je zato tak.

Lep nedeljski večer,

Aleš

sem ti ga že ukradel. ga mam za jutrišnjo. ti jo dam v pogled