Rdeča je.
Spet stojim
na mestu pri semaforju,
misli mi odtavajo
v majhen kraj,
kjer ljudje se niso vajeni gneče,
zato so bolj umirjeni
in ne prehitevajo časa.
Prestopam iz ene noge
v drugo, še telefon ne zazvoni,
takšna tišina je.
Imam družbo,
na obeh mojih straneh
v tišini stojijo
in čakajo rdečo.
Nekam odsotni so videt,
kakor da so samo telesa,
kakor da njihova duša tava
nekje daleč proč,
kjer bi radi bili,
pa niso.
Pri tem smo si enaki,
tudi moje misli
so že davno odtavale,
zdaj telo se brezdušno
prestavlja in po potrebi
delam ovinke,
se umikam proč
in puščam prednost,
da meni ostane več časa,
ko grem mimo.
Zdaj sveti zelena
in počasi prečkam cesto,
Avtomobili neučakano
po malo pritiskajo na gas,
kot bi bili na dirki
in ne bi imeli minutko časa,
da se ustavijo.
Hodim v tišini,
stojim pa pri vsaki rdeči.
In včasih pogledam na tvojo stran,
prazen pogled je tihi,
molčim in gledam predse.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!