Vsak popoldan
ob istem času pijeva kavo -
ti nekje na balkonu,
jaz ob oknu mojega
malega stanovanja
Ob istem času se misliva,
se obračava navznoter
in drug k drugemu
Skozi razpoke samote
se kličeva in virtualno
krajšava razdalje
Če bi vsak popoldan
ob istem času pila kavo -
ti na balkonu, jaz ob oknu
najinega skupnega domovanja -
bi se še obračala navznoter
in drug k drugemu,
ali bi se skozi razpoke bližine
robila navzven?
Oddaljenost, ki zbližuje sodobne ljudi ... in vprašanje, ki si ga ne upa zastaviti vsak: kako bi bilo v resnični bližini? V tvoji pesmi je to povedano zanimivo, izvirno in prepričljivo. Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: hanja
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!