Torta, torta, o pa še čokoladna!

Hvala teta, hvala!

Petnajst svečk gori.

Saj res,

prav toliko let imam,

kot jih je imela moja mama,

ko me je rodila.

Teta, povejte mi prosim,

kakšna je bila moja mama?

Petnajst let ji je bilo,

ko te je povila

in bila je zima,

ko te mi je prinesla.

Nemo je klečala v snegu

in tiho jokala,

kot da,

bala bi se te prebuditi.

Zašepetala ti je nežno,

 da bi jo mogla čutiti,

da, ko se bo le mogla

se bo vrnila.

V odejico zavito dete,

mi je v naročje posadila

in tako milo, milo prosila.

Tako debelih solz še nisem videla.

Z težkimi koraki,

polne bolečine,

je odšla po zasneženi poti.

Sonce je v tistem trenutku

res pozabilo nanj.

Tiho je še dejala,

naj ti bo ime Marinka

in da, morda nekoč,

ko se reši blata

in ko bo mogla razpeti svoja krila

te pride iskat.

Do takrat pa,

sanjajva svoje bele sanje,

in ti Marinka si angel v njih.

 Tvoje matere nisem poznala. 

Prvič sem jo videla takrat.

Črni dolgi lasje

so ji plapolali čez ramena

in bila je zelo lepa.

Le angel z dobrimi očmi

te mi je poklonil.

Praznujva zdaj  Marinka tvoj rojstni dan.

Vse najboljše in najlepše ti želim.

Naj izpolnijo se ti vse skrite želje.

Po zasneženi poti

prihajajo plapolajoči črni lasje.

levcek