Pišem ti pesem.

Oprosti, ker nima vinjet in pravih verzov,

ampak si jih bolj težko privoščim

od tu, iz srčice svojega bivanja.

Pišem ti pesem,

ker ti je verjetno še nihče ni napisal

(meni tudi ne). Ne vem, kako gre

pravzaprav, kaj naj ti napišem,

o čem naj govorim v njej, kaj naj izpustim.

Niti ne vem, kako začeti takšno pesem.

Morda z Dragi Brezinbor? Prav, poskusim.

Dragi Brezinbor,

kako je živeti med besedami? Je kaj drugače

od življenja med glasovi in soncem?

Med luno in tiso (tukaj sem jaz) je kar prijetno,

kakšen dan morda malo pretiho. Ampak

tišina bobni v pesniškem svetu,

rjove, rohni, trga glasove in krike

in pesem. Tisto, ki ti jo pišem.

In jo zdaj pišem kar

brez besed.

Pripišem še, zakaj sem se odločila podčrtati to pesem, čeprav bi kakšen verz lahko še izpilil, kakšno besedo lahko še zamenjal, kakšen glas lahko drugače izrazil ... Ker je sporočilo tako močno, da bralca udari naravnost v čelo in mu reče - daj, razmišljal ali pa še bolje, daj napiši mi pesem. Vsakdo si zasluži svojo pesem. Čestitam,

Lucija

Draga Lucija!

Kako čas drvi. Ne hiti, drvi. Napisala si mi davnega leta 2013 komentar, napisala pesem, pobožala strune mojih glasov .... jaz pa Nič, z veliko začetnico. Vidiš, a čez sedem, osem let berem tvoje vrstice in v deževnem novembru nenadoma skozi meglo posije tvoje sonce. Hvala za misli, za pesem iz davnega leta in za sonce!

Tako je to, ko živiš na dveh koncih sveta. pa to ni noben pravi izgovor, a ne da ne? Resnica edina je ta, da je bil bokal vode skoraj prazen pa nikogar, ki bi mi ga nalil.

Bodi lepo, Lucija!

Brezinbor