Pred nekaj dnevi so presadili drevo. Tisto z našega vrta, na katero sem ti pritrdil gugalnico in sva jo prepleskala rumeno, ker si tako hotela. Prestavili so ga s koreninami vred, da se okno moje sobe grize v zemeljsko luknjo. Ne vidim črvov, niti mravelj, kjer se je prej razraščal živi les in se oprijemal globokih nians prsti.

Danes nisem mogel več po stopnicah. Bolijo me gležnji in konice porezanih prstov. Včasih si mi stala na stopalih, ko sva plesala. Rekla si, da se sama ne upaš vrteti, ker bi lahko šla prehitro. Zdaj se zdi, da prehitro zamaka streha v tvoji sobi. Ne maram je popraviti. Dežju je pretesno biti samo zunaj, včasih mora priti tudi noter.

Naslednji teden bom prodal avto, ker ne morem plačati računov. Ne zdaj, ko imam to novo luknjo, ki jo je treba negovati. Od takrat se pisma nabirajo; že tretji opomin iz knjižnice si dobila, ker nisi vrnila Nietzcheja. Zaradi luknje iščem navodila za gojenje brezen in zatohlih stavb, zato ti pišem (a si jih kje videla?). Če je beseda beseda, zakaj ni glas glas, stavek stavek in Živa živa?

Gaber