KalInA 12/12
Kadar v nebo štrlijo
suhe veje, ne misli si,
da nekoč niso obrodile.
In ko se kopasti oblak
spusti do korenin moči,
znova bodo nanj očarano
sedale zmagovalne ptice,
ki bodo navdahnile cvetove,
da bodo v šopih barvne radosti
gnale svoj glas složno k višku,
k soncu in bogu, molile bodo
že s tem, da bodo vzklikale
na glas ... prosim in hvala!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Klavdija KIA Zbičajnik
- 30. 04. 2013 ob 14:04
- Prebrano 835 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 231.9
- Število ocen: 7
