[size=12][font=Comic]Rumeni čas jeseni že prihaja,
zdaj sončnica povesila je glavo,
veliki cvet žareči tam nad travo
pod težo se stotin semen predaja.
Poleti kakor majčkena zlatica
je svoje listke k soncu zasukala,
pred toplim dihom branit' se ni znala,
je žarke kradla kot zlato tatica.
Sedaj pa vanjo neka siva ptica
vsak dan zakljuva mehko, a preteče,
in vztrajno dolbe ji oči iz lica.
Če bo imela čisto malo sreče,
vsaj kakšno seme bo na tleh pristalo,
da vzklije dete, upa hrepeneče.
+
Orožja sončnica prezrela nima,
da ptico lačno bi s semen pregnala.
A upa, da bo plodna še zdržala,
ko ptici sivi let prepreči zima.
[/font][/size]
Lidija Brezavšček - kočijaž