Poslušala si, kadar so govorili.
Bila si tiho in si vse zapomnila.

Vse lepše si znala prijemati
peclje kozarcev
in uporabljati pribor
od zunaj navznoter in
na koncu prečnega.

Brala si pisatelje, pesnike
in esejiste vseh obdobij,
form in prepričanj.
Naučila si se smučati,
tudi na vodi.
Rezala si valove
z jadrnico, ko si jo
krčevito stiskala
za krmilo v največjem vetru.

Valovi so se urezovali vate.
Stiskala si zobe,
kadar si navznoter
klela in rjovela.
Navzven si se smehljala.

Postala si prilagojena
na vse podlage in IQ-je.
Nisi znala reči ne,
vsakič si podstavila
ramo in robček,
kadar se je kdo hotel nasloniti.

Ob večerih si si kuhala
materino dušico
in mehčala utrujenost
sveta, ki je padala nate.

Nabuhla od lastnih in tujih zgodb
si se zaloputnila in začela pisati.

Prebiram tvoje čečkarije
na škrnicljih in rabljenih ovojnicah.

Stresla si jih iz rokava.

Ana Porenta