molk
odvedel si me na kraj
kjer noč podaja zemlji
svojo globoko zvezdnato dlan
in uglasil strune moje harfe
na zven slutnje življenja
čas ko naju ne bo
pletem v vzorec
zelenih dreves
in osamljenih ribnikov
šepetanje mahov
polagam v vetrove
ki zapuščajo
ruševino najinega doma
češnje še vedno cvetijo
v barvi otroškega smeha
bližina molči
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Polona Campolunghi Pegan
- 28. 04. 2013 ob 22:19
- Prebrano 868 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 231.24
