Lepo se je odmakniti od drugih

in v svet pokukati samo takrat,

ko si pri volji. In če to, kar nudi,

je kravjek in nad njim debel obad,

zapreš spet vrata v svoje mehke sanje,

pokriješ se s tančico iluzij,

izdelaš svoji duši stanovanje,

v katerem kravjek je domena njiv

in kjer obada žabec bo požrl,

a ti boš tega žabca poljubila

in on ti pot do sreče bo odstrl.

In skupaj bosta nove iluzije

in nove mehke sanje si zgradila.

A so nevarne take fantazije.

Je že tako, da žabci zunaj v svetu

ob kravjekih lahko vsevdilj sedijo

in se, ko teče ti še eno leto

samote, mirno z muhami mastijo.

Aleksandra Kocmut - Kerstin