/.v objemu tišine stopam po gozdni poti,
padajoče listje hlastno požira preteklo prihodnost,
veter jih postavlja v tragične podobe,
ki se dotikajo mojih potečenih solza.

.zastane mi utrip telesa, ko se z obrazom obrnem proti tvojemu obličju in slednjič mi zastane tudi vdih.

.kakor z jesenskim dežjem, se s solzami moči zemlja pod najinimi nogami, kot zima zastale so najine oči . v pričakovanju pomladi.

.solze zastanejo in z listjem začne gniti najina polpretekla sedanjost . pomladni veter odkrije skupni utrip, ki raste v temeljih pomladnih cvetov. .novi zgodbi naproti.

...si poletje mojega srca, ki v listju gradi svojo zgodbo in z belino liže svoje rane, dokler ne stori nov korak v pestičih najine gozdne poti./

menebo