Vse težje je bilo breme na ramenih,

vse več se jih je,  naselilo nanje.

Svoje skrbi in potratnosti so dali,

da jih nosim zanje.

In sem nosil,  in trpel, in stokal,

nastavljal levo za desnim,

in desno za levim, dokler...

dokler nisem obstal,

pomislil in

skomignil z rameni.

En sam preblisk in skomig,

ena sama misel svobode,

in bil sem prost.

In njihov svet, z višine mojih 

ramen padel je na tla.

Nameren korak, lahkoten,

brez bremen, preko njihovih glav,

popeljal me je vstran.

srecok