Ranjen umetnik riše novo pot,
staro neprevidno je s krvjo spacal
in sredi neuglašenih not,
kot začuden osel je obstal.

Njena senca mu nikoli ni sledila,
morda pa v sebi žalost nosi,
usodno se brez njega bo upokojila,
a on še vedno njeno dušo prosi.

Solz mu ni nikdar primanjkovalo,
edine zvesto mu sledijo,
zanje ni noben vzrok premalo,
kaj, če ga še one zapustijo.

Misel je na strašno pot zavila,
ne more več hraniti bolečine,
zavesa temna dušo je prekrila,
a se boji pogleda dol s pečine.

močo