Nemilost v srce se vrača,
podle sence se v njem pode
in huje kot strupena kača,
uničuje bridko ustvarjeno ime.

Naenkrat ogledalo me sprašuje,
kdo je tam na drugi strani,
kdo je ta, ki obupuje
in dušo z gnilo zemljo hrani.

Grda spaka se mi posmehuje,
želi me ujeti v svoj objem,
z usodno gesto poveljuje
še vedno ranjenim očem.

Čas se poslovi, razbije ogledalo,
oči dobijo drug pomen,
ako je pretesno obuvalo,
še korak ni več tako iskren.

močo