Poslano:
23. 04. 2013 ob 17:37
Spremenjeno:
23. 04. 2013 ob 21:17
Luštni so tile pragovi nebes, ki frčijo kot obrana rebrca. Moram prebrati še kakšno pesem o času, da bom vedela, ali vlak vozi naprej ali nazaj. Na določeni točki me spomni na Dalijevo železniško postajo La Gare de Perpignan, umetnijo monumentalnih dimenzij. Dali je navdih dobil ob menda kozmogoničnem doživetju:
Dali stated that he had a vision while inside the station of Perpignan, on September 19, 1963. “I had an example of a cosmogonic ecstasy, more powerful than the preceding ones. I had a precise vision of the constitution of the Universe.” And for Dali, that was the real reason why he saw the station as the centre of the universe – however bizarre that may be to anyone who has ever visited this unimpressive building.
The vision from 1963 was followed by a painting of the Station of Perpignan, one of his masterpieces, which went on display on December 18, 1965, in New York. In the invitation sent out for the opening night of the exhibition, Dali repeated his claim that the station would be the location from where the universe would start to converge.
Dalijev surrealizem mi je od nekdaj blazno pri srcu. Verjetno je tako kot pravi Lemmy (ja, tisti od Motorheada) - kar vidiš kot otrok te preganja vse življenje, kot rokenrol.
Sem se pa zdaj zapičil v detajl : menih je prava beseda, ne duhovnik. :)
Čas je pa v fiziki reverzibilen pojav, vse kar vidiš naprej bi lahko šlo tudi nazaj. In včasih je bolj logično tako. Moj Tibentantski duhovnik pa v obe smeri deluje enako, se mi zdi.
Hvala na branju, M.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Y
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!