Še danes jo vidim,

deklico drobno,

prestrašeno, samo,

kako joka v temnem kotu podstrešja.

Tja se je skrila,

da bi se izognila

grdim pogledom,

trdim besedam

svoje matere.

Le zakaj me ne mara

je premišljevala,

saj nisem hotela,

da tako bi bilo.

A prišel je, starec, jo otipaval z roko,

poljubljal, da se je tresla,

govoril, da to ni grdo

samo tiho da mora biti

pa vse dobro bo.

A so izvedeli vsi

in bilo je hudo.

Le oče verjel ji je, jokal je z njo.

Toda mati ji ni dovolila,

da bi z očetom govorila.

A zdaj bi še njega, je rekla

nagnala jo stran, beseda je pekla.

Njene velike oči so bile polne solz

v tistem temnem kotu podstrešja

se zanjo podiral je svet.

Bilo ji je pet ali šest let.

Še danes jo vidim,

čeprav je že mnogo let.

Odrasla je, hote pozabila,

v očeh pa še vedno tisti pogled.

Bila mi je sestra po srcu,

a je ni več že nekaj let.

Odšla je prekmalu.

Esther