Grem po ulici,

enih najbolj gostih,

polno ljudi

in med njimi

črna jasnovidka

ponuja pogled

iz dlani.

Ne maram je,

da je nesreča

nočem zvedeti

še preden pade

v moje roke,

o prihodnosti ne ve

razen da sem živa

in še verjetno bo.

Gledam starejšo žensko,

kako ji kaže dlani,

kako vedoželjno posluša

in gleda ciganske karte,

kakor da ji usoda že danes

trka na hišna vrata.

Vem, da bo poknalo,

tudi v mojih ušesih

od neznane bolečine,

zato ne maram usode.

IŽ-lev