sreda
bila je bleda sreda
nerazpoznavna medla
in odločil si se da boš sam
zares sam
tisto sredo sem ti nameravala reči
glej kaj bi duša brez telesa
kam naj gre
nič in mir in tišina in samota
sta moj prostor
grem si najbrž rekel
za vsakim telesom ostane vsaj ena pesem
preigravajo jo utelešene duše drugih
do nezavesti do novih ničev
jo preinterpretirajo
dokler imajo same dom
in se imajo kam vračati
potem gredo še one
nekam stran
v brezpesemje
tvoje pesmi ne poznam
nikdar ni bila napisana
obvisela je v sivi sredi
Pesem, metafora za življenje, ki odteče, ki jo komaj še ulovimo, preden se razblini, kot se je posoda duše, v kateri je nastala. Pogrešanje, slovo, klic k vrnitvi. Pesem, ki preterese na tisti mejni način. Čestitke,
Ana
Čustven odziv nad samotnim vprašanjem nevidnega spleta dveh silnic - telesa in duše . Moje dojemanje tega monologa nad večno enigmo o sebi. Globoka .....
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- 21. 04. 2013 ob 13:46
- Prebrano 988 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 729.9
- Število ocen: 19