Tvoja lica okamenela, razbrazdana,
so presušeno polje, razpokano
od nekdaj razbeljenega sonca,
pozabljenega.
Tvoje oči široke, votle,
prazen so vodnjak, ki zapustila ga je
nekdaj valoveča tekočina,
pozabljena.
Tvoje ustnice razprte, otrple,
zdaj spomenik so neznanemu padlemu vojaku,
pozabljenemu.
Vem,
še včeraj so se krivile
v prikritem trzljaju veselja,
oči še včeraj so bile izvir studenca,
ki vrel je preko radovednih lic.
Nekoč.
Nekje.
Nikoli več.
Nikjer.

Jadran