Kup namišljenih kosti. Celuloidni pogled, kalne oči. Kolneš nad svojimi gubami. Podobe izrisujem po usahlem telesu. Tvojemu pesniku je pošla potrpežljivost. Stojimo mirno. V spomin minuta žalosti. Molčimo, tebi gre na smeh. Groteskno se pačiš. Kot zmešana vrtavka zaplešeš v pročelje podrte stavbe.
Dom je v temelju predrugačen.
Storili smo vam samomor.
Vse je isto kot prej.
Ob šestih zjutraj stojim doli pred hišo.
Čakam avtobus.
Vdihavam bencinske hlape.
Sem na poti pomembnega odkritja.
Vse je isto kot prej.
Čas je popolnoma predrugačen.
Zaskrbljena si nad njegovo usodo. Podobno je bilo v srednjem veku. Hrana na mizi, prijazen pogled. Veke se zaprejo neboleče in neslišno. Z drhtečima rokama prižgeš krstno svečo. Plamen medi ognjeno. Besede, pokorne in nezveste priležnice misli, lebdijo neizrečene. Zatohlo je, blagoslov božjega služabnika zagrmi oglušojoče. Boleče odmeva njegova debelost v posvečenosti prostora. Tolšča naplavlja skromni hram. Opotekamo se za njim iz ene kamre v drugo. Ko uzre hrano na mizi, spačeno grimaso zamenja blagohotni nasmešek. Hvaležno zagrize v ocvrt kos mesa.
Življenje se nasmehne.

brezno