Zavita v tvoj plašč iščem
zvezde.

Pogled drsi v vse smeri,
a ko da beže pred
mano.

Okus ni pravi.
Prsti ne dosežejo kože.
Vem.

Vem, kot vedno, vem.
In boli čeprav vem, in prav
zato.

Smejem sem, ker je poletje
pa me zebe v noge.
Tebe?

Tvoj plašč daje zavetje,
varuje pred meteorji.
Navznoter?

Težko se je zaviti v ta plašč,
a vendar – kot da preprosto visi
nad mano.

Obkrožena z ljudmi
sem najmanj sama med
tujci.

Skoraj te čutim.
Skoraj tipam tvojo misel.
Želim …

A tvoj plašč srcu ne dovoli
prevlade nad glavo.
Misli!

Dovolj sem trezna, da ne
jočem.

Zavita v tvoj plašč samote
zaspim.

Sydelle