Na obali

v mivko

si me pokopal.

Bil si župnik,

ko si mi sklopil roke

in me prekrižal,

da je izgledalo

kot da sem mrtva.

In uigrala sem se,

zaprtih oči

v nepremični legi

sem se prepustila

tvoji domišljiji,

pogrebu po tvoji želji,

nisem ti oporekala,

niti potem, ko je mivka

prekrila mi usta,

saj tako mrtvi ne govorimo,

zatorej sem bila tiho,

brez besed

in v mislih sem pisala,

zgodbo o tebi,

ki mi daješ slovo.

IŽ-lev