Oziram se čez ramo.
Levo in desno.
Kaj vidim?
Dolgo pot,
zavito v ovinke.
Za vsakim je kak kamen.
Pogosto gledam v zrak.
Obtolčene goleni
so moj zaščitni znak.
Nič slabši ni, ne boljši.
Le obraza
se je dotaknila sled poti.
V zaveterju jeseni
se počasi mu privajam.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mayamaya
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!