mehko opazujem
vrtinčenje sebe
v vetru prehoda
med zimo in novim poskusom
razmetana in nadrobljena
na zgubani rjuhi
leno pretegujem svoje lačno telo
tvoji prihodi in odhodi
dišijo razcvetele magnolije
da se vsak dan znova
začne neizogibno
koža srka premike
tvoje bližine
ki v volčji pogled neslišno tke
mokro zeleno pogrešanje
veš kar nočeš vedeti
oddrobila sem košček življenja
in ga potopila v živo vodo
da je od sreče nehalo dihati
ostali del se od suhote kruši
ostala bova
zaradi enega dotika

Polona C. Pegan