Tisočkrat
sva preplezala
ograjo,
ki naju je ločevala,
kot porušeni
kitajski zid,
na katerem sva
vpisala najina imena
in na plus nisva pozabila.
Še vedno krušiva ostanke,
da zravnava s cesto,
da med nama ne bo
niti enega samega zidaka,
ki bi naju ločeval.
Vsak tvoj vstop
mehča trdo steno,
da zakričim tvoje ime
in te pritisnem nase.
Takrat podereva
še zadnjo prepreko.
In pot je gladka,
mehka kot nebo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!