Rojena z glasbo,

ujeta v refren,

ponižna ko poslušava

pesem za začetek dneva,

ki naj bi hrabrila

s pogumom dajala

moč novim korakom,

nama zapela na vsakem vogalu,

da izniči ostrino robov,

da naju ne izmučijo,

ko prehajava iz enega kota

na drugi vogal,

kjer čakava na drug drugega,

med belim listjem marjetic

z enim samim vprašanjem.

A vem, da ljubiš.

In ta list pustim,

ne strgam.

Le srečen pogled

gleda odgovor.

To je dovolj.

Za novi refren,

ki ga poje srce.

IŽ-lev