Po tistem sem pogledal vse z drugega okna,
da ne bi nasedal površinskim podobam,
ponovno ugotavljam, da me je vse manj:
manj ledvic in jeter, evforičnega razpoloženja,
manj manipulacije s trenutki, manj pričakovanj.
Opazim, da menjaš maske, otožne in žalostne
in banalno besedičenje prikriva resnico,
stvari razburkajo kri, istočasno pa ledeni srce,
ko z mize na tla padajo drobtinice subtilnosti,
stopaš v odtise zvezd, ujeta v jedke koprene.
Ne obešaj umazanega perila na tanke niti upanja
in ne brskaj po skritih kotičkih podrobnosti,
v slutnji ne slikaj laži na koncu vsake mavrice,
ni treba pregnati svojih nemirnih metuljev,
med tem, ko jezdim na luninem krajcu,
saj nočem, da me vržeš iz predala med balast.
Lahko te naučim leteti in z upogibanjem vrb
preprečim, da veter ne bi odpihnil sanj.
Vznemiril sem tvoje speče pisane metulje,
imel čast, da sem pil med mladega cveta.
Hodiš počasi in previdno, pot se ti zdi nevarna.
Ko sem se oddaljeval, sem vse gledal v retrovizorju
in ničesar nisem obžaloval, v napadu lucidnosti
sem vedel, da drevesa ljubijo veter: ko brstijo,
poleti, ko v krošnjah trepetajo z listi, pa sem pohitel,
preden se odenejo v škrlat in v zimo stegnejo gole veje.
Pesem, ki ji kljub bohotni obloženosti s prispodobami in pomeni uspe obdržati bralčevo pozornost, prisotnost in zaznave. Rdeča nit komunikacije med dvema p.s. je vdanost, ki izhaja iz številnih razburkanih (preteklih) dogajanj. Zato vse nemirne metulje, cvetni med in mavrice lahko zaznamo tudi kot kritični posmeh neugnanim časom, ki jih blažijo jedke koprene in drobtinice subtilnosti, ki kulminirajo v retrovizorju. Čestitke,
Ana
Čestitke, ius, čista petica!
Mislim, da je to tvoja najboljša pesem in neverjetno je, kako si napredoval od rimanih začetkov (vsaj kolikor sem ti sledila).
LP, mcv
Hvala Ana, Modri cvet in Lizika.
Lp ius
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ius
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!