Oblečen v suknjo dvoma vedno čakam,

da bi prepričala me, naj se je znebim,

rahljal sem korenine vsem napakam,

trdno zapete gumbe trgam, panično hitim.

Takoj pojdite proč, otožne misli mračne,

mi s kremplji praskajo obraz nasilne ptice,  

v trpečo mojo dušo brusijo si kljune lačne,

vedno znova sedajo na trpkih misli žice.

Me vznemirja močna sla, sem ves prevzet,

vedno tavam sam skoz labirinte temne hoste,

mogoče je zdaj tak čas, poguben in preklet,

obremenjene misli so, zavite v megle goste.

Več ne štejem zvezd, ki sem kdaj jih snel

in dobro skrite so v mulju mojega spomina,

našel sem bisere v blatu, jih skrbno preštel

in nanizal  jih med vejice dišečega jasmina.

ius