Poveš o srebrnih pticah v svojih laseh,

naj te ne iščem v klasju, ker je čas minil,

da rišem idealistične slike v mojih očeh,

v kotu tvojega razuma se ves žar je skril.

Morda pa so se psovke v resnico skrile

in slediš mi, v mislih svojih me okleneš,

so v nemirna srca vroče želje potonile,

ne odlašaj več, da prej v času ne oveneš.

V distanco goste mreže je moj čas ujet,

prisotna so povsod, ta neprepustna sita,

z neprestanim hrepenenjem ves prežet,

želja bo za vedno v mojih mislih skrita.

Ko bom v jesen odet, betežen, sivolas,

lahko se bom le čudil pisanemu cvetju,

me božali bodo spomini na ves tisti čas,

ki mi bil je dan v brezskrbnemu poletju.

ius