Zbudil si se

sredi teme,

nič nisi videl,

dokler nisi

prižgal luči.

Potem si zagledal

znano napravo,

domači računalnik,

napisal si pesem,

ki ti je najbližja,

se zasidral

med poete,

ki ponoči bedijo

in proti jutru zaspijo,

utrujeni od noči,

od izpovedovanja

in klicanja neba,

da usliši želje,

zjutraj jih boš znova bral,

ostale bodo za spomin

in morda še kaj več,

vse je v domišljiji,

kadar jo imaš

je vse dosegljivo,

blizu tako zelo,

da se zlahka dotakneš.

Telesa, besed,

misli.

Tako enostavno je to.

Tako peresno lahko,

vidiš.

IŽ-lev