nocoj si nekje ob zahodni meji,

kamor veter prinaša vonj soli,

pesniki namesto zrelih češenj

dobrodušno podarjajo pesmi,

nazdravljajo domiselnosti

inovativnih metafor in

briški gostoljubnosti,

jaz pa med členi zakonov,

ki do potankosti določajo

pravila mojega bivanja,

ki bi se jih morala,

da bi se povzpela in morda

celo postala boljši človek,

že davno naučiti na pamet,

iščem pravno podlago za pisanje,

da bi prav danes napisala pesem,

ki teoretično ne bi ogrozila

moje socialne varnosti,

ne bi osramotila mojih otrok,

ki ne bi sejala marjetic

na nebo in zvezd na ceste,

a bi vseeno v temeljih

zamajala predstave

nekaterih samovšečnežev

o pomenu poezije in 

človeškega dostojanstva

hanja