Odrešenje
Nekoč, ljubi moj,
te primem za roko
in odpeljem v kraj,
kjer siva debla bukev
kot veličastne piščali
donijo hvalnico
najinim dotikom.
Tako nežen si,
ko s pomladanskim cvetjem
krasiš mojo porcelanasto dušo.
Tako svetel,
ko lunino pesem
polagaš v moje zaprte oči.
Tisoče tišin
pada na naju,
da naju odreši,
da vsaj za večnost trenutka
pozabiva sanjati.
Zelo všečna, še posebej konec.
Tisoče tišin
pada na naju,
da naju odreši,
da vsaj za večnost trenutka
pozabiva sanjati.
Lp, Marko
Hvala, Marko! Ko si sanje, potrebuješ le tišino.
Bodi lepo! P:)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poetesa
- 07. 04. 2013 ob 21:58
- Prebrano 813 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 231.38
- Število ocen: 6