Mehak, mehak, mehak sem kakor tič,
ki čofnil je iz razpočele moče;
pa ne da več se vanjo vtikat noče,
iz sladostrastja je le zdrknil v Nič,

ki pluje skoz glasove valujoče
in slike tihe kakor joškin grič,
ko švist svoj švrka v njem vijoč se bič,
mehko, kot da bi težka zrna toče

v bombaža se spreminjala cvetove.
V lahkoti iz pretanjenih fines,
vseh čutov nagrmadenih v gozdove

z dežjem pomladnim žegnanih dreves,
da v vejah jim mladosti sok trepeče:
mehak, mehak sem od obilja sreče.

Tomaž Mahkovic