Ko na smučišču trk sva doživela,
sva kot otroka dva
v debelo plast snega
kerube mične risati pričela.

Kot v cvet se potopi čebela,
sva v tok pogovora
brezčasje vpletala,
da noč je luno že na plašč pripela,

ko zlil se je v tišino tok besed.
Pogled, drget, dotik,
so stvarili le nama viden svet.

A, za romanco špegajoči svit,
zaznal je njeno sled,
le rahlo vtisnjeno v tih stih izlit.

Tomaž Mahkovic