Vsak svoj lonček sva izbrala
lopatko in zemljo
mehko črno prst
ki sva jo vsak v svojem gozdu
nabrala

Potem sva sadila
zate ne vem
jaz pa sem v lonec drobila
medenjake nežnosti
nanje sem poškropila
mlado šumečo kri
in v njo potopila
ljubezenski smeh in igrice
in prvi poljub novega dne
nanj sem nasula pajčevine
od rose srebrne
dodala ščep sončevine
in ščep noči črne
pa divje kostanje
nekaj mladih češarkov
najstniške sanje
in snopič luninih žarkov

In čas je odšepal dalje
in kotalil po strugi vprašanje
kaj bo vzraslo iz najinih rok
čigave sanje
čigav otrok


*LILIUM MARTAGON: zlati klobuk, ki cveti samo ponoči in vabi nočne metulje k opraševanju.

Aleksandra Kocmut - Kerstin