V dolini tihi je vasica mala,
v njej hiša, soba v njej in v nji dekle,
ki v zvok kokotov zehati prične,
tik preden v jutro bo duhteče vstala.

Bo umila, oblekla se, se razčesala
in preden sonce se v star plot upre,
pomolzla krave bo in jih molče
prek senožeti v hrib na pašo gnala.

Čez dan bo prala, kuhala, si pela,
sirila mleko, rožnat vrt oplela;
vse do polmraka - kakor slednji dan.

Zvečer bo brala ljubavni roman;
zatem v so noč ljubila brez premora
se z njim bo, ki ga ni, a priti mora.

Tomaž Mahkovic