Moja zapuščena zgodba se ni mogla srečno končati, tako je pač s starimi tenkovestnimi zgodbami. Že pred koncem decembra se je sivka osula, s priduhom ravnodušnosti, in nadutost se je razkropila vsevprek čez najino malo boemskost.

Tvoje oči se niso nikoli izogibale metanju križev, pikov, asov, srca. Ostudne besede, ki so lebdele v britem zraku, so drle, so se drle v jezikih najinih prednikov. Zavihtela si se nad vrzel in jo razpela vsevprek čez najino malo boemskost.

Težko bi ti rekel princesa, požrešno si me goltala, me obešala na glavo z naborkov svojih čakanj, mi omadeževala kožo z belino, blatila dobrodušni pogled s plesnijo, ki se je bohotno razraščala vsevprek čez najino malo boemskost.

Moje pogačice se trgajo z oživljanjem svetlosti. Tu, v najinem drugem mesecu bornega vztrajanja, te moram izpustiti, moraš zalebdeti v vsej svoji zazidanosti, v vsej svoji izbrizganosti v redek zrak. Pusti, da zadrtost sparjeno navre vsevprek čez najino malo boemskost.

Nisi zavetje, tvoj odzvanjajoči um nima razloga, da bi zaznaval malenkostno preprostost ljubezni. Za to besedo ni prostora v tvoji razpaseni čutnosti. Moja znanstvena princeska, odlepi čas – sovražnika, ki vlada vsevprek čez najino malo boemskost.

Jupiter! Silvana Orel Kos