Črna tišina
Noč
je vzela barve,
le še obrisi
luninega sija
tiho svetijo
na črno zemljo,
trave rastejo
v nemi tišini
in glasovi so pojenjali,
niti tisti,
ki včasih kaj reče
samemu sebi je prenehal,
se vdal v usodo teme,
ki teče počasneje
in golta vase
vse premike,
da izgleda,
kot da je vse nepremično,
na mestu, tiho,
kot kamen,
ki hoče
a ne zmore,
ker je kamen.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
- 30. 03. 2013 ob 02:50
- Prebrano 705 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 348.3
- Število ocen: 11
