Mirno je,

duše so zaspale,

telesa so obnemogla

se pogreznila v temo,

le še senca nočnega

bedenja ponočnjakov

sije po prazni steni.

Spadam sem,

spadam v temo noči,

bedim in pišem,

drobne besede

mi padajo iz misli,

tišino zmoti zvok

dvigala,

nekoga ki odhaja

in drugega,

ki prihaja.

Ostajam,

pišem in se zavem,

da noč posluša

vsak korak,

tudi moj,

pa čeprav je bolj tihi.

IŽ-lev